Povzetki predavanj

Religioznost je v evropskih kulturah povezana z judovsko-krščanskim modelom religioznosti. Predstavili bomo religijo v katoliškem smislu, najbližjo tradiciji na Poljskem, od koder prihajam, in tradicionalno katoliško Slovenijo. Religija je za katolike predvsem odnos med človekom in Bogom. Ta odnos je medoseben in je racionalen, zaveden, svoboden in temelji na ljubezni. Ena od opredelitev: »Religija je resničen, oseben in dinamičen odnos človeka do osebnega Absolutnega (Boga), od katerega je človek odvisen v obstoju in delovanju in ki je – kot Najvišje dobro – končni cilj človeškega življenja in ki daje temu pomen. Ta odnos se izraža v verskem delovanju osebne (moralne) narave.« (Zdybicka 1993). Religioznost je povezana z njeno skupno izkušnjo; z zakramenti, ki vključujejo spoved, obhajilo in bolniško maziljenje, ki so osnovno ‘orodje’ verske oskrbe bolnih in odvisnih.

Duhovnost je splošna človeška izkušnja, širša od religioznosti, ki jo imajo le nekateri ljudje iz določenih verskih skupin ali skupnosti. Danes se govori o duhovnosti na verski osnovi, pa tudi o duhovnosti brez verske pripadnosti in celo brez Boga. Omeniti velja tri vrste duhovnosti: 1. povezano z dano religijo in njenimi dogmami; 2. nereligiozna duhovnost – ker sprejemanje tez o obstoju Boga in nesmrtne duše, v primeru npr. novodobne duhovnosti, ni potrebna; 3. Nereligiozna duhovnost – razprava o Bogu v primeru laične duhovnosti je preprosto nezaželena. Omenjene tri glavne kategorije lahko srečamo tudi pri bolnikih.

Sodobne razlike med religioznostjo in duhovnostjo; Osnovna razlika je v dejstvu, da obe obliki nove duhovnosti človeka ne usmerjata k nadnaravni resničnosti ali nista odraz njegove veroizpovedi. »Namesto tega se običajno nanašajo na njegova subjektivna, psihična čustva. In od tod verjetno prihaja njihova priljubljenost – navsezadnje ima vsaka oseba sfero psihe, ki omogoča doživljanje občutkov, čustev ter razmišljanja.« Sodobne spremembe v kontekstu razumevanja religije in duhovnosti: 1. Prva se nanaša na obseg obeh konceptov. Pri tradicionalnem pristopu je bila religija razumljena kot pojem, ki je v pomenu širši kot duhovnost, trenutno pa se obravnava, kot da ima manjši obseg kot duhovnost; 2. Zgodovinsko sta bili vera in duhovnost sopomenki, danes pa je poudarek na razlikah med njima, saj naj bi bila duhovnost bolj univerzalna. 3. Glede na dimenzije: individualnost – institucionalizem, osebna religioznost je bila spremenjena v zunanjo in institucionalno, njeno mesto pa sta zasedla relacijska in osebna duhovnost. 4. Preobrazba glede na definicijo religije, ki je bila v njenem funkcionalnem in strukturnem vidiku omejena na strukture za funkcionalno duhovnost. 5. V okviru manifestacij religioznosti sta pogosto predstavljena negativna religioznost in pozitivna duhovnost.

Praksa vključevanja duhovnih in verskih potreb v dolgotrajno oskrbo; Religioznost in duhovnost sta povezana konstrukta, med katerima je veliko več podobnosti kot razlik. V praksi oskrbe se zdi najprimernejše to, da se religioznost in duhovnost obravnavata kot prekrivajoči se območji, saj ima vsak človek duhovne izkušnje – tudi če se opredeli za neverujočega ali nereligioznega. Duhovnost je torej opredeljena kot delček nematerialne resničnosti človeka, medtem ko pa je “religioznost” tesna povezava z Bogom, in je odvisna od navedene religioznosti in religije. Duhovno in versko zaščito v skladu s pravico do pastoralne oskrbe v zdravstvu in socialni pomoči zagotavljajo »kaplani« iz večjih verskih skupnosti. Duhovniki drugih ver ali skupnosti v določeni državi lahko prav tako prihajajo do svojih vernikov.

Pastoralna oskrba zdaj velja za različne verske denominacije, kar dokazujejo ekumenski in večkulturni projekti »kaplanov«. Primer sodelovanja med duhovniki in laiki ter ekumensko odprtostjo v pastoralni oskrbi je lahko Ameriško združenje katoliških kaplanov, ki izvaja pastoralne dejavnosti po modelu, kot so ga ustvarili protestanti in se izvaja v ekumenski in timski oskrbi s sodelovanjem duhovnikov različnih veroizpovedi in usposobljenih sekularnih teologov. V tradicionalnih katoliških državah je treba poudariti, da posvečenost ne zadostuje za pravilno duhovno oskrbo, ampak so potrebne tudi specialistične priprave za opravljanje funkcij duhovnika za vernike, iskalce in nevernike. Metoda, predlagana na Poljskem, je timsko delo s sodelovanjem duhovnikov, laiških pastoralnih sodelavcev in dobro usposobljenih prostovoljcev. Dobre prakse timske pastoralne oskrbe s prostovoljci, ki obstaja v paliativni in hospic oskrbi, so prenesli na »kaplane« v institucionalnem varstvu (bolnišnice, negovalni domovi) kot tudi v oskrbo na domu (dolgotrajna oskrba na domu).

Ključne besede: religija, duhovnost, hospic in paliativna oskrba, oskrba ob koncu življenja, dolgotrajna oskrba, pastoralna oskrba, timsko delo, ekumensko delo, prostovoljstvo

Viri:

– Cobb M, Puchalski CM, Rumbold B, uredniki. Oxford textbook of spirituality in healthcare. Oxford: Oxford University Press; 2012.

– Z. J. Zdybicka, Człowiek i religia, TN KUL, Lublin1993, str. 302.

– A. Muszala, J. Binnebesel, P. Krakowiak, M. Krobicki, (red.), Dolentium Hominum. Duchowni i świeccy wobec ludzkiego cierpienia, Bonifratrzy, Medycyna Praktyczna, Kraków 2011.

– Krakowiak P., , Duchowo-religijna troska o ciężko i przewlekle chorą osobę, [w:] P. Krakowiak, – D. Krzyżanowski, A. Modlińska (red.), Przewlekle chory w domu, Fundacja Hospicyjna, Gdańsk 2019.

– National Association of Catholic Chaplains in the USA(NACC), spletna stran: www.nacc.org